Pot slikanice od avtorja do bralcev (1. del): Pisatelj

Z pisateljevim besedilom se začne čarobna pot slikanice do mladega bralca.

Preden pa vso našo pozornost usmerimo na pisatelja besedila, se lahko upravičeno vprašamo, kaj sploh so slikanice?

Slikanice so knjige, ki so v prvi vrsti namenjene najmlajšim. Pogosto se pojavijo v večjem formatu, v ospredje pa je postavljena ilustracija, ki prevladuje nad besedilom. Jezik je preprost in razumljiv otrokom do 10. leta starosti.

Njihova naloga je, da nagovarjajo in razumejo otrokova čustva ter pomagajo razreševati njegove notranje konflikte in težave. Po tovrstni literature sicer radi posegajo bralci vseh starosti, saj vsaka dobra zgodba v sebi skriva modrost, ki jo bralec zavedno ali nezavedno prepozna.

Vas zanima, kako slikanica nastane?

Pisatelj je prvi člen v verigi nastanka slikanice. Bogate izkušnje, znanje, dojemanje sveta in čustev otrok, so največkrat podlaga za nastanek izvirnega besedila slikanice. Pogovarjali smo se z Mojicejo Bonte (prej Podgoršek), avtorico več kot 100 besedil, magistrico bibliotekarstva, univ. dipl. kulturologinjo in učiteljico, novinarko, pisateljico, prejemnico nagrade Kalanovega sklada (2007-2009) in nominacije za izvirno slovensko slikanico 2008.

(foto: Epistola)

Kako nekdo postane pisatelj?

Pravzaprav ne vem. Mislim, da ne moreš postati pisatelj. Ker ne gre toliko za odločitev, ampak bolj za notranjo potrebo po literarnem izražanju. To se zgodi spontano, v trenutku, ko začutiš močno željo po tem, da bi svoje življenjske izkušnje, znanje in dognanja najprej delil s papirjem in kasneje seveda tudi z drugimi.

Kolikokrat ste bili zavrnjeni, preden je nekdo prvič sprejel vašo zgodbo?

Ko sem se odpovedala novinarskemu delu, je tudi moje kreativno ustvarjanje pristalo na stranskem tiru. A ne za dolgo. Brez pisnega izražanja sem počasi izgubljala svoj pristni jaz, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom k pisanju vrnila. No, ker sem zaposlena v šoli, se je to zgodilo kar hitro, sprva kot del literarnega ustvarjanja z učenci. Pa je prišlo povabilo k sodelovanju. In potem naslednje … in naslednje.

Torej ne poznate zavrnitev?

Seveda jih poznam. Niso vsi naklonjeni tvojemu delu. Lahko je tvoje pisanje še tako dobro, a se zgodi, da ne ustrezaš določeni družbeni sredini, ki si lasti primat nad literaturo in ustvarjalci, ki jim potem podeli družbeni status literata ali pa ne. Če ti ga ne, potem se dejansko pokaže, kako velika je tvoja strast po literarnem ustvarjanju. S svojim delom moraš biti najprej zadovoljen sam in biti pri tem nadvse kritičen. Če si, potem te nekaj v tebi sili, da nadaljuješ. Toda ali si pripravljen pisati čeprav nihče ne bo objavil tvojega besedila? Če je odgovor ne, potem je bolje, da se pisanja sploh ne lotiš. Navdušenje nad tem, da si ustvaril nekaj popolnoma izvirnega in dobrega ti mora biti dovolj. Vsaj na začetku. Če si v svojih namerah iskren in nadaljuješ s pisanjem, potem se prej kot slej pojavijo različne priložnosti ali pa ovire, ki ti povedo, kako naprej. Ne poznam avtorja, čigar dela založniki ne bi nikoli zavrnili. Toda če tvoje delo zavrnejo bralci, ki jim je delo namenjeno, si pa v resnih težavah. Takrat je čas, da se temeljito pogovoriš sam s seboj.

Kako izberete temo za pisanje?

Kot pisateljica otroških in mladinskih knjig imam zaradi narave svojega dela poseben privilegij, saj sem nenehno v stiku z mladimi bralci. Zato poznam njihove potrebe, želje, skrbi, težave …, poznam njihov način razmišljanja, dojemanja, reagiranja. Vem, kaj jih pritegne in kako jim lahko olajšam njihove težave, ki jih pogosto skrivajo pred svetom. Seveda se brez ogromno znanja s področja razvojne psihologije in splošne razgledanosti ne bi izšlo. Otroci so daleč največji in najboljši kritiki (sledijo jim učitelji in vsi, ki imajo opravka z otroki) zaradi katerih tem za nove zgodbe ne bo nikoli zmanjkalo.

Koliko časa pišete zgodbo?

Samo pisanje ne traja dolgo. Zgodbo najprej sestavim v mislih, potem ko se odločim, kaj želim otrokom sporočiti. Od odločitve pa do trenutka, ko zgodba dobi končno obliko, ne preteče več kot leto dni. Da pa ugleda luč sveta, pa pogosto preteče še kakšno leto ali dve. Seveda se zgodi, da nekatere zgodbe »počivajo« tudi več let ali pa sploh ne doživijo objave.

Kje dobite ideje?

Ideje dobim v vsakdanjem življenju ob opazovanju okolja, narave, živali in otrok.

Vaša najljubša zgodba, ki ste jo napisali?

Vse moje zgodbe so mi ljube. Kajti vse so bile napisane iz srca, z iskreno ljubeznijo in z veliko odgovornostjo do mladega bralca, ki vse to ob prebiranju tudi začuti. Vsake knjige, ki zagleda luč sveta, se neizmerno razveselim, saj vem, da bo najmlajšim in malo manj mladim bralcem prinesla nežno in ljubeče sporočilo, ki ga bodo zavedno ali nezavedno ponotranjili in tako obogatili svoja življenja.

Kateri avtorji so vam všeč?

Bolj kot na avtorje se osredotočam na vsebino. Pristnost in izvirnost pisanja z bogato domišljijo in prepričljivimi besednimi zvezami ter humorjem, me navdušujejo. Knjigo, ki pritegne mojo pozornost, berem tja do 30. strani. Če me ne prepriča, jo odložim in posežem po drugi. Tako svoj dragoceni čas prihranim samo za branje najboljših knjig, do katerih pa čedalje težje pridem.

Kakšne knjige torej sami najraje berete?

Ravno zaradi prej omenjenega razloga najraje posegam po strokovnih in poljudnoznanstvenih knjigah. Tako se učim in hkrati zadoščam svoji radovednosti. Če pa že posežem po leposlovni knjigi, tematika običajno temelji na resničnih zgodbah in prigodah. Rada prebiram tudi življenjepise posameznikov, ki so s svojim življenjem obogatili našo kulturo in zgodovino, pa smo nanje tako ali drugače pozabili.

In še misel za konec?

Kdor piše za otroke, mora v nekem trenutku odriniti svoj lastni jaz. Opustiti mora vse predsodke, moraliziranje, strahove in vse »nemogoče.« Opustiti mora odraslega in njegov zapleten mehanizem razmišljanja in dojemanja ter ga zamenjati z otrokom v sebi, na katerega je morda že zdavnaj pozabil. Če tega ne stori, bo otroke pustil na cedilu, njegova zgodba pa bo nepristna, neiskrena in za otroka in njegov duhovni razvoj morda celo škodljiva. Kdor tega ne zmore storiti, je bolje, da piše za odrasle. 

»Pričakovati od ustvarjalnega človeka, da bo prenehal ustvarjati, je enako kot bi od delovnega človeka pričakovali, da bo prenehal delati.« Mojiceja Bonte

Ne spreglejte: 

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (2. del): Ilustrator

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (3. del): Prevajalec

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (4. del): Oblikovalec

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (5. del): Urednik

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (6. del): Tiskar

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (7. del): Zastopnik založbe

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (8. del): Knjižničar

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (9. del): Knjigarne in ostale prodajalne

- Pot slikanice od avtorja do bralcev (10. del): Spletna stran in spletne vsebine