Oktober: Svetovni teden vesolja

Kaj vse se skriva v neskončnosti vesolja? Na to lahko odgovorimo s pomočjo znanosti, ki pa kljub napredku lahko seže samo tako daleč, kot nam omogoča tehnologija. Drugo je prepuščeno edini stvari, ki je tako brezmejna kot vesolje – domišljiji. Enciklopedija Moja odrasla vprašanja: vesolje bo odličen vstop v spoznavanje te skrivnostne prostranosti za otroke od tretjega leta dalje. 

Otroška radovednost je, kot vsi starši, vzgojitelji, učitelji in knjižničarji še predobro veste, neusahljiv vir vprašanj, na katera pa ni vedno odgovora. Kot pravi slavni astrofizik Neil deGrasse Tyson, so otroci rojeni znanstveniki, saj jih zanima prav vse, kar jih obdaja. In to je treba negovati, da bodo radovednost in domišljijo nosili s seboj ne glede na to, kam jih bo vodila pot. Odličen pripomoček pri tem so seveda knjige, saj potešijo radovednost, a hkrati vedno odpirajo še nova vprašanja in spodbujajo domišljijo. Vesolje pa je neizčrpna zakladnica zanimivosti. 

Ste vedeli? 

Naši dnevi se podaljušujejo, to pa zato, ker se hitrost vrtenja Zemlje upočasnjuje. Vsako leto traja malce dlje, da naš planet zaključi poln obrat okrog svoje osi. Ta sprememba je sicer minimalna. Vsako stoletje se Zemlja upočasni za eno petstotinko sekunde. To pomeni, da bo čez tisoč let dan na Zemlji daljši za dve dvestotinki sekunde.

Nebesni pojavi že od nekdaj burijo duhove radovednih ljudi. Zvezde so začeli opazovati že v času pred našim štetjem. Povsod po svetu lahko najdemo dokaze o zgodnjih astronomih, ki so opazovali in določali položaje zvezd in planetov. V Mezopotamiji, Grčiji, Perziji, Indiji, na Kitajskem, v Egiptu in Srednji Ameriki so imeli tudi pripomočke za opazovanje in so že razvijali ideje o naravi vesolja in gibanju planetov. Verjeli so, da je Zemlja središče vesolja, njihov model vesolja je bil geocentričen.  

Največji napredek so naredili učenjaki v antični Grčiji. Aristahu s Samosa je že v 3. stoletju pred našim štejem uspelo oceniti velikost ter razdaljo Lune in Sonca do Zemlje, prav tako pa je ustvaril model sončnega sistema, ki velja še danes, torej heliocentrični model, kjer se Zemlja in drugi planeti vrtijo okrog sonca. Stoletje kasneje je Hiparh izumil prvo znano moderno astronomsko napravo, astrolab. Z njim so določevali in napovedovali navidezno lego Sonca, Lune, planetov in zvezd. Uporabljali pa so celo zgodnji analogni računalnik, ki ga imenujemo mehanizem z Antikitere, da so z njim izračunali položaj Sonca, Lune in planetov na nebesni sferi za določen datum. Tako tehnološko napredni pripomočki podobne kompleksnosti se niso pojavili vse do 14. stoletja, ko so se v Evropi pojavile prve mehanske astronomske ure.

V srednjem veku je bila astronomija bolj ali manj potisnjena na stranski tir, saj je Katoliška cerkev ni podpirala. Kljub spoznanjem antičnih Grkov so verjeli v geocentrični sistem, v katerem je Zemlja središče vesolja. Medtem ko se v Evropi na tem področju ni dogajalo nič, pa je astronomija cvetela predvsem v islamskem svetu in na Kitajskem. Veliko arabskih poimenovalj za zvezde, ki so jih uvedli takrat, uporabljamo še danes. 

Vse pa se je spremenilo v obdobju renesanse, ko se je tudi v Evropi pojavilo vse večje zanimanje za raziskovanje vesolja. Nikolaj Kopernik in Galileo Galilej sta bila zaradi svojih spoznanj in raziskovanj podvržena strogim kaznim Katoliške cerkve. Najbolj sporno je bilo, da sta želela dokazati, da Zemlja ni središče vesolja, ampak da se vrti okrog sonca ter da obstajajo še mnoga druga takšna osončja. Zagovarjala sta heliocentrični model, ki so ga postavili že antični Grki. 

Od renesanse naprej se je raziskovanje vesolja pospešeno razvijalo, astronomija pa se je razvejala v množtvo različnih ved. Večina raziskovanja poteka teoretično, z matematičnimi in fizikalnimi enačbami, vendar pa nam tehnologija danes omogoča, da gledamo dlje v vesolje kot kadar koli, redki izbranci, ki prestanejo naporne treninge za astronavte, pa lahko tja tudi potujejo. 

Vesolje pa lahko spoznavamo tudi sami, saj lahko z ljubiteljskimi teleskopi v zvezde zremo kar iz lastne sobe. Največ pa se seveda lahko naučimo iz knjig, v katerih so zbrana spoznanja raziskovalcev, ki so se zbirala tisočletja. Ostaja pa še mnogo nerazrešenih vprašanj in skrivnosti, ki bodo burili človeško domišljijo še naprej.