Februar: Mesec Franceta Prešerna

Gotovo vsak pozna vsaj en verz izpod njegovega peresa ali kakšno anekdoto iz njegovega življenja. O tem, kako je dobil vzdevek »doktor Fig«, in o njegovi veliki ljubezni do Primičeve Julije si lahko preberete v knjigi Veliki Slovenci, kjer je Prešeren predstavljen skupaj z nekaterimi drugimi pomembnimi ustvarjalci in misleci. Mi pa vam bomo v nadaljevanju razgrnili le nekaj morda manj znanih dejstev o njem.

Veda, ki preučuje življenje in delo Franceta Prešerna, se imenuje prešernoslovje. Strokovnjaki so zbirali in podrobno preučevali njegove rokopise, pisemsko korespondenco, pričevanja ljudi, ki so ga poznali, itd., da bi jim uspelo ustvariti čim natančnejšo predstavo o njegovi osebnosti, kar pripomore tudi k razumevanju njegovih pesmi. Kljub vsemu, kar jim je uspelo odkriti, pa dogodek, ki je pesnika že v otroštvu močno zaznamoval, ostaja skrivnost. Mladi France je bil namreč že pri osmih letih poslan iz domače Vrbe na Gorenjskem najprej na Kopanj, kjer je njegov stric služboval kot duhovnik, nato pa v Ribnico, kjer se je šolal in dosegal odlične rezultate. A njegove besede bližnjim na smrtni postelji govorijo drugačno zgodbo kot njegove ocene: »Bilo bi bolje, da bi nikdar v Ribnici ne bil.« Ta dogodek naj bi bil vzrok za Prešernovo plašno in vase zaprto osebnost.

Čeprav je bil precej samotarski, pa je France Prešeren že v Ljubljani, kjer je nadaljeval šolanje, razvil tesna prijateljstva, ki so se ohranila tudi onkraj šolskih let. To so bila prijateljstva z Andrejem Smoletom, Blažem Crobathom, Mihom Kastelicem in Matijem Čopom. Najbolj ga je zaznamoval Matija Čop, ki je bil njegov mentor in najtesnejši prijatelj. Čop, literarni zgodovinar in kritik, je bil velik ljubitelj umetnosti, poliglot in zbiratelj knjig. Francetu Prešernu je predstavljal svetovno poezijo, na primer Petrarkove sonete, ga seznanjal z različnimi pesniškimi oblikami in ga spodbujal, da se v njih tudi sam preizkusi. Vendar pa ga je Čop prezgodaj zapustil, utonil je v valovih Save. Prešeren mu je namenil posebno boleče posvetilo v pesnitvi Krst pri Savici in pesem V spomin Matija Čopa.

Po šolanju v Ljubljani je Prešeren odšel na Dunaj na študij prava. Ker je bil vedno priden učenec, tudi s študijem ni imel težav. Bil je odločen, da bo postal pravnik, poleg tega pa se je začel zanimati za poezijo. Bral je vsa velika dela, od antike do romantike, od Homerja do Boccaccia. To pa je bilo v Avstriji 19. stoletja nevarno početje, saj je bila poezija, z izjemo religiozne in mistične, prepovedana. France Prešeren je zaradi tega zašel tudi v težave in izgubil študentsko službo.

Ste vedeli?

Zakaj se našega poeta spominjamo na obletnico njegove smrti in ne rojstva? Točnega datuma njegovega rojstva pravzaprav ne poznamo. Zabeležen je le datum njegovega krsta, to je 3. december. Zato je bil za kulturni praznik izbran 8. februar, dan, na katerega je France Prešeren umrl, kar z gotovostjo potrjujejo dokumenti. Vendar pa je tudi 3. december poseben dan – Ta veseli dan kulture, neformalni praznik, na katerega kulturne ustanove brezplačno odprejo svoja vrata obiskovalcem.

Njegova pravniška kariera pa ni bila tako blesteča kot njegova študijska pot. Izjemno si je želel samostojne pravniške prakse, a se mu je to posrečilo šele pri 46 letih, ko je odprl pisarno v Kranju. Istega leta so oblasti tudi dovolile, da je izdal svojo pesniško zbirko s preprostim naslovom Poezije, ki so jo avstrijski cenzorji kar naprej zavračali. Predvsem je bila sporna domoljubna pesem Zdravljica, ki je danes slovenska himna. Kljub tem uspehom pa se mu v osebnem življenju ni nasmihala sreča. Prezgodnje smrti so odšli že vsi njegovi prijatelji. Kot je dobro znano, pa tudi sreče v ljubezni ni imel. Z Ano Jelovšek je imel tri nezakonske otroke in želel si je, da bi nekoč lahko zaživeli kot družina, a se to ni nikdar uresničilo. Pesnik je postajal vse bolj potrt in vse manj je ustvarjal. V zadnjem obdobju je pisal predvsem še gostilniške pesmi, saj je tam preživel tudi največ časa. Te so bile po njegovi smrti večinoma uničene v nepojasnjenih okoliščinah.

France Prešeren je vse življenje v sebi nosil mnogo bolečine. Morda je v petem sonetu v Sonetih nesreče zato poimenoval življenje kot ječo, smrt pa za prijateljico. Njegova poezija zareže z bridkimi občutji, ki jih je prelival na papir. Žal pa uspeha svoje mojstrske poezije ni dočakal. Šele po njegovi smrti se je vest o njegovem izjemnem talentu razširila. Njegovo delo prebiramo še danes in literarni strokovnjaki še vedno v njem odkrivajo nove in nove plasti. Prešeren je navdahnil številne druge ustvarjalce, ne samo pesnike in pisatelje, temveč tudi umetnike z drugih področij. Zato se glavna nagrada, ki jo lahko umetnik prejme v Sloveniji, imenuje Prešernova nagrada, podeljuje pa se na predvečer kulturnega praznika. Poezija iz bolečine zna izklesati nekaj lepega, zato praznujmo poezijo, praznujmo umetnost!