Kratka zgodovina otroške literature: Začetki literature za otroke

Vse več ljudi je postajalo pismenih – znali so brati in pisati, kar jim je omogočilo dostop do pomembnih informacij, sčasoma pa tudi nov način preživljanja prostega časa ob knjigah.

Literatura, ki se je uporabljala v šolah, je bila predvsem poučna in moralistična – obvezno je vsebovala neki nauk, ki je bil zapisan ločeno od zgodbe in posebej izpostavljen. Takrat zgodbe še niso bile ilustrirane in njihova zabavna plat ni bila pomembna, glavna je bila njihova vzgojna vloga. Tako so tudi ljudske pravljice pogosto prirejali, da so bile čim bolj vzgojne. Eden najbolj znanih avtorjev tega obdobja je Charles Perrault, njegova dela, ki so se navdihovala v ljudskem izročilu, na primer Obuti maček in Rdeča kapica, pa so izjemno priljubljena še danes.

Poučna in vzgojna vsebina del za otroke je nekaj, kar se je kot pomembna sestavina v njih ohranilo še danes, vendar pa je tesno povezana s tem, da je otrokom tudi zabavna. Slikanice so opremljene z živopisnimi ilustracijami, kartonke, ki so namenjene najmlajšim, pa poleg barvitosti lahko vsebujejo še druge inovativne dodatke – drsnike, izvlečne kartone, izreze in še kaj. Tudi enciklopedije niso zgolj suhoparna zbirka podatkov. Vsebino predstavljajo otrokom prijazno in dostopno, vsebujejo ilustracije ali slike za lažjo predstavo, in da še bolj pritegnejo, so polna zanimivih dejstev, ki jih v šoli ne izvemo.

Ilustracije so postale nepogrešljiv del otroške literature in razveseljujejo tako otroke kot odrasle, ki beremo z njimi. V naslednjem članku se bomo posvetili prav ilustracijam in si ogledali, kdaj so se pojavile prve slikanice.

Do takrat pa en pravljičen pozdrav!