Kratka zgodovina otroške literature: Ljudske pravljice

Ljudske pravljice, ki so se ustno prenašale iz roda v rod, najdemo po vsem svetu. Ne vemo, kdo jih je začel pripovedovati in kdaj, a uspelo se jim je ohraniti vse do današnjih dni. Poleg pravljic pa se je ohranila tudi mitologija naših prednikov. 

Razlika med mitom in pravljico je, da se je mit nanašal na verovanja in s tem povezane obrede, medtem ko so bile pravljice namenjene posredovanju različnih naukov, ki so ljudem pomagali pri vsakdanjem življenju. In to nalogo pravljica opravlja še danes – otrokom deli pomembne življenjske nauke skozi zabavno zgodbo. Morda vas bo ob tem presenetilo dejstvo, da ljudske pravljice nekoč niso bile prav nič zabavne in otrokom prijazne, temveč prav nasprotno, bile so nasilne, grozljive in lahko tudi polne “kosmatih” (nespodobnih) šal.

Ljudske pravljice so do različic, kakršne poznamo v našem času, prehodile dolgo pot. Pravljice, kot so Sneguljčica, Obuti maček ter Janko in Metka, danes klasične pravljice, ki pa imajo korenine v ljudskih, lahko otrokom beremo v številnih različicah, ki so prilagojene njihovi starosti.

Kartonke s klasičnimi pravljicami na primer vsebujejo skrajšano in poenostavljeno zgodbo za najmlajše ter veliko barvnih ilustracij, ki pritegnejo pozornost. S starejšimi otroki lahko beremo daljše različice v slikanici. In tako lahko pravljica spremlja otroka pri odraščanju. Pogosto imamo na pravljice iz otroštva lepe spomine in jih želimo predati tudi svojim otrokom – tako si jih še vedno pripovedujemo iz roda v rod.

Klasične pravljice, ob katerih smo odraščali, so začele nastajati, ko so prvi raziskovalci ljudske tradicije začeli zapisovati ljudske pravljice, o čemer bomo podrobneje spregovorili v naslednjem članku.

Do takrat pa en pravljičen pozdrav!