Daša Simčič

"Že od majhnega sem imela rada knjige - spominjam se, da sem jih brala v knjižnici kar po vrsti, polico za polico. Tudi doma sem imela precej otroških knjig, ki jih sedaj prebira moja deklica. Risala sem tudi rada, ampak v tem najbrž uživa večina otrok. Na Akademijo za likovno umetnost sem šla najbrž tudi malo zaradi mojega starejšega brata, ki je na isti šoli končal študij kiparstva.

Že med študijem sem začela delati v Lutkovnem gledališču v Ljubljani in lutke so me tako prevzele, da sem bila prepričana, da je to moja prihodnost. Pa se je obrnilo malo drugače. Živela sem v zame čarobnem stanovanjcu, ki je imelo vsa okna obrnjena na notranje dvorišče, kjer so domovale bolj ali manj neudomačene muce. Najprej sem jih risala, kmalu zatem pa tudi posvojila in nastala je prva knjiga o mucah. Od takrat naprej sem vse več risala in tako je zanimanje za lutke sčasoma splahnelo.

Danes ima moja punčka polno polic z otroškimi knjigicami in kar nekaj med njimi jih je z mojimi ilustracijami. Včasih z njo brskam po policah in naletim na knjige mojega otroštva z ilustracijami Ančke Gošnik Godec, Marlenke Stupica in Rože Piščanec, ki so mi še vedno najljubše in jih vsakič znova občudujem. Pri mojem delu se mi to tudi zdi najlepše: da je otrokom knjiga všeč in da jo imajo radi.

Včasih sem risala in slikala večinoma v akvarelni tehniki, saj me je navduševalo polivanje in razlivanje barve. Navdih za svoje delo najdem vedno, pa najsi bo to zjutraj, zvečer ali ponoči. In tudi če rišem cel dan ali na počitnicah, se mi ne zdi, da delam, ker v tem uživam in lahko rečem, da je moj poklic moj hobi."