Besedilo slikanice Lep je je nastalo predvsem zaradi že neštetokrat ugotovljenih, a žal vedno znova pozabljenih dejstev:

• da zaradi hitrega tempa življenja in svoje preokupiranosti s samo navidez pomembnimi stvarmi nimamo časa zase in za svoje najbližje;
• da v današnjem sodobnem globaliziranem svetu vladajo materialne dobrine, ki nadzirajo in upravljajo naša življenja, ne da bi se tega dobro zavedali;
• da tek za »še več« požira čedalje več našega bistva;
• da v borbi za materialnim izgubljamo bitko s človečnostjo;
• da skušamo obujati mrtvo in pozabljamo, da nas obdaja življenje;
• da vztrajamo na že nič kolikokrat prehojenih poteh, za katere vemo, da  nas ne bodo pripeljale tja, kamor si želimo;
• da smo pozabili, kar nikoli ne bi smeli pozabiti;
• da se življenje nepreklicno izteka ne glede na to, kako ga živimo;
• da se vrednost življenja skriva v preprostih vsakdanjih stvareh;
• da je hvaležnost mati vseh modrosti.

Kaj je lahko lepšega in dragocenejšega od očka, ki me ima rad? Ali od dedka, ki si vzame čas, da gre z mano na sprehod? Je mar pismo, ki nam ga prinese pismonoša iz daljnih krajev od ljubljene osebe  vredno res le toliko, kot je vredna poštna znamka? Kolikšno vrednost ima stol, na katerem si lahko odpočijem, kadar sem utrujen? Kako dragocen je dom, kadar ostanem brez njega? Kolikšno hvaležnost čutim do mostu, ki ga vsak dan prečkam na poti v službo in mi zaradi njega ni treba bresti skozi deročo reko?

Kakšen bi bil ta svet, če na njem ne bi bilo toliko različnih ljudi, zaradi katerih smo modrejši.

Naj ta drobna knjižica prebudi hvaležnost za vse, kar nas obdaja. Hvaležnost za  tisto, kar vemo in znamo. Za to, za kar je vredno živeti.